V pričujočem elektronskem zborniku so zbrane nagrajene in nenagrajene kratke zgodbe in pesnitve, prispele na natečaj Martin Krpan XXI. stoletja. V strokovni žiriji so bili Aleksandra Kocmut, Gregor Grešak in dr. Ambrož Kvartič. Zmagovalec Samo Petančič je za kratko zgodbo Popotniki prejel častni naziv literarni zavetnik in je s svojim imenom in priimkom ustoličen na Knjižnem kamnu.
Mnenje predsednice žirije
Krpan še vedno buri (stare) duhove
Na natečaj KGD Reciklaža Martin Krpan XXI. stoletja je prispelo 85 prispevkov v vezani in nevezani besedi in s tako rekoč celotnim razponom kakovosti – od »pamfletnih« besedil, rimarskih poskusov in proznih spisov do bolj dodelane poezije in tistega, čemur že smemo reči »literatura«. Glede na količino in usmerjenost večine besedil bi lahko sklepali, da je lik Levstikovega Martina Krpana v naši miselnosti (še vedno) zasidran kot junak, ki bodisi »reši narod« bodisi »prelisiči oblast« ali pa oboje – in slednje kaže, kako zelo smo kot družba zatavali (že pred stoletji, seveda) in kako globok ostaja prepad med tistimi, ki vladajo, in onimi, ki jim je vladano. Kljub temu – ali pa prav zato, ker nam Krpan premočno simbolizira junaka – je bilo v poslanem gradivu le redko zaznati poglobljen kritični odnos do preteklega, sedanjega in prihodnjega »krpanstva« in »gregorjanstva«, tem bolj pa se v njem čuti želja po (idealiziranem) »novem Krpanu«, ki bi zadeve (večinoma z nasiljem) spravil v red, ali po drugi strani vzporejanje nekdanjih in današnjih lopovščin in njihovih posledic. Dunaj tako postane Evropa, cesarja zamenjajo sodobni oblastniki, ministri Gregorji se namnožijo, sol zamenjajo druge »privlačne substance«, Krpan pa ostaja ujet v svoji nonšalantnosti silaka in/ali prekrškarja. Če imajo Brdavsi dandanes nove moči, zlasti politične oz. finančne, pa Krpani v zavesti pišočih v glavnem ostajajo znotraj Levstikovih okvirjev in kot taki usodno pomanjkljivi vsaj v sodobnem, če že ne v preteklem času.
Na besedilni ravni med poslanim prevladujejo najpreprostejše pripovedne strukture, ki večinoma temeljijo na opisovanju in razlaganju ali – v primeru vezane besede – na bolj ali manj posrečenem rimanju. Redkejši so prispevki, ki pred bralca postavijo situacijo in mu nato prepustijo, da se sam opredeli do nje, sam premisli, kaj čuti in (so)doživlja ter tako pomembno in smiselno prispeva k reflektiranju zapisanega.
Glede na količino in kakovost poslanih prispevkov bi torej mogli sklepati, da je Martin Krpan v naši zavesti dovolj živ in občudovanje vzbujajoč lik, ki pa še vedno nagovarja predvsem človeško potrebo in željo biti priznan, močan, doseči svoje, poskrbeti zase in potolči druge(ga).
Med najboljšimi so prispevki, ki nam v povezavi, analogiji ali celo v nasprotju s »krpanstvom« ponudijo bolj sveže vidike, ki umeščajo »Krpana« v moderno okolje »brez meja«, ga povežejo s sodobnimi bivanjskimi in družbenimi vprašanji in so na strukturni in jezikovni ravni dovolj suvereni, da omogočajo tekoče in osmišljeno bralsko doživetje.
Aleksandra Kocmut
