»Kaj si storil? Kako si si drznil utrgati moj najljubši cvet, za katerega ne ve nihče, razen mene? Čuval sem ga kot najdražji zaklad, bil je moja edina tolažba na celem svetu, zdaj pa sem zaradi tebe ostal brez vsega. Jaz sem lastnik dvorca in vrta, ki te je sprejel kot najimenitnejšega gosta, te nahranil, napojil in ti nudil prenočišče. Lepo si poplačal moje gostoljubje! Huda kazen te čaka: s svojim dejanjem si si prislužil smrt!«Z vseh strani je grozeče odmevalo:
»S svojim dejanjem si si prislužil smrt!« Trgovcu so od strahu zašklepetali zobje. Pogledal je naokrog in zazdelo se mu je, da nanj z vseh strani, izza vsakega grma, iz vode in s tal preži gromozansko bitje, tako strašno, da ni besed.
Trgovec je pokleknil pred gromozansko, strašno pošast in jo milo prosil: »Ti plemenita zver, ti gozdna pošast, ki je na vsem svetu ni enake! Za moje nepremišljeno dejanje me ne kaznuj s smrtjo, temveč prisluhni, kaj imam povedati. Imam tri dobre in lepe hčerke. Obljubil sem jim, da jim s potovanja prinesem daril: najstarejši sem obljubil zlati venec z dragulji, srednji kristalno ogledalce, najmlajši pa škrlatni cvet, ki ga ni lepšega na vsem širnem svetu. Našel sem darili za starejši hčerki, a darila za najmlajšo nisem in nisem mogel najti, dokler nisem na tvojem vrtu zagledal škrlatnega cveta, ki ga ni lepšega na vsem širnem svetu, misleč, da ga tako bogat, imeniten in mogočen gospod ne bo pogrešal. Kesam se, plemeniti gospod! Odpusti mi mojo neumnost in mi dovoli, da se vrnem k svojim dragim hčerkam, škrlatni cvet pa podari moji najmlajši in najdražji hčerki. Vse svoje zlatnike ti dam zanj.«
Po gozdu se je razlegel glasen krohot strašne zveri – kaj zveri, gozdne pošasti: »Kaj mi bodo tvoji zlatniki, ko imam svojih več kot dovolj! Gluh sem za tvoje prošnje, svojim zvestim služabnikom bom ukazal, naj te raztrgajo na drobne koščke! Samo ena stvar te lahko reši. Če mi daš besedo in prisežeš na to, kar ti je najdražje, da mi v zameno pošlješ eno od svojih dobrih in lepih hčera, te izpustim v enem kosu in ti za nagrado dam veliko bogastvo in škrlatni cvet. Ničesar ji ne bom storil. V mojem dvorcu se ji bo godilo tako dobro kot tebi. Dolgčas mi je, ker sem vedno sam, in tako rad bi imel družbo!«
Trgovec se je zgrudil na tla in bridko zajokal. Pogledal je zver – kaj zver, gozdno pošast –, se spomnil na svoje lepe, dobre hčerke in še močneje zajokal. Oh, resnično strašna je bila zver – kaj zver, gozdna pošast!
Dolgo je bridko jokal, potem pa žalostno spregovoril:
»Ti plemeniti gospod in plemenita zver – kaj zver, gozdna pošast! A kaj naj storim, če moje dobre, lepe hčerke ne bodo hotele priti? Ne morem jih vendar zvezati in jih pripeljati pod prisilo. In kako bodo sploh našle pot do tebe? Sam sem hodil natanko dve leti, a se mi niti sanja ne, katera pot je prava.«
Zver – kaj zver, gozdna pošast – je trgovcu odvrnila:
»Nočem služabnice! Naj pride iz ljubezni do tebe in ker je takšna njena volja. A če ji moje vabilo ne bo po volji, te bo pri meni čakala strašna smrt. Nikar ne skrbi, da ne bi znale do mene. Dal ti bom svoj prstan: nadeni si ga na desni mezinec in pripeljal te bo, kamorkoli želiš. Čez tri dni in tri noči se moraš vrniti.«
