Uredniški uvod
Zdi se, da je čas, v katerem živimo, le večna variacija na temo enkrat strašljive, spet drugič vznemirljive, vedno znova pa božanske, razumu nedostopne skrivnosti. In pred to skrivnostjo smo vsi enako ponižni in nemočni, pa naj bo posredi »mitološki čas«, čas biblijskega ali sodobnega eksodusa.Krasno novo Evropo razumem kot prostor, v katerem se človeštvo zmore spopasti s tragiko lastne minljivosti in jo osmisliti brez destruktivnih in samodestruktivnih nagnjenj, ki nas utegnejo nekega dne zbrisati z zemljevida. A če pristrižemo krila minljivosti, temu najhujšemu sovražniku in najzvestejšemu spremljevalcu obenem, podpišemo sebi in »krasni novi Evropi« smrtno sodbo, kar je v svojih antiutopičnih besedilih naredilo precej letošnjih piscev.
Morda prav hlepenje po nedosegljivi utopiji rojeva antiutopična besedila, ki v našem primeru opisujejo oziroma napovedujejo skrhane človeške odnose, katastrofalne ali močno spremenjene socialne razmere in katastrofično prihodnost. Utopične prvine spremljajo, denimo, sodobno preobleko grške pripovedke o Zevsu in Evropi, pa še te je mogoče pripisati protagonistkini izgubi razuma. Je utopija potemtakem … izguba razuma?
Če to drži, potem lahko večno zaživimo samo v čarobnem svetu onkraj dobrega in zlega, na meji med prisebnostjo in norostjo, preteklostjo in prihodnostjo, neizrekljivim, a vedno znova izrečenim … Skratka: z minljivostjo obračuna samo literatura, ki je, za razliko od pozabljivega sveta, večni dialog s preteklostjo, slutnja prihodnosti, najtrajnejša in zato najresničnejša krasna nova Evropa.
Sara Špelec
Mnenje o prispelih kratkih zgodbah
Letos je na natečaj prispelo 91 prispevkov, kar je precejšnje število, ki ga je morda zakrivila zastavljena tema sama, dovolj inspirativna, da so se avtorji začutili poklicane ali izzvane. Petnajst del, ki jih je žirija izbrala za nagrade in objavo v zborniku, izstopa po jezikovni, stilni in vsebinski plati – prav tako še nekaj neuvrščenih zgodb, ki bi si zaslužile objavo, a se je žirija pri izboru morala tudi kompromisno odločati.
V zgodbah je krasna nova Evropa doživeta in obravnavana resnično raznoliko: begunska in ekonomska problematika, moralne in etične zagate, tehnicizem, fanatizem, odtujenost med ljudmi, apeliranje na humanost, sočutje … z očitnim namenom, da bi si razložili ta konfuzni evropski in svetovni tukaj in zdaj – in se vprašali o poti. Zanimivost je, da je bilo poslanih kar nekaj znanstvenofantastičnih, katastrofičnih in postapokaliptičnih zgodb, v katerih se slika nič kaj rožnata prihodnost Evrope in sveta. Zelo domiselna je uporaba in predelava mita (ugrabljena Evropa) in starih zgodb (o oslovi senci). Nekateri pisci zmorejo v zares kratki formi zajeti hudo socialno dramo (izkoriščanje delavk v tovarni in samomor ene izmed njih), drugim pa uspe z žlahtnim ironičnim humorjem upodobiti karakterje in psiho junakov ali z rabo slenga in komičnih situacij doživljajsko izrisati današnji čas, življenja in stiske ljudi.
Omeniti pa velja tudi, da velika večina avtorjev ni dovolj pozorno prebrala in pregledala svojega teksta, preden so ga poslali na natečaj: ponekod so preveliki presledki med besedami, izpuščene črke, marsikje napačna raba tropičja in vejice, v nekem tekstu sem naštel, da je veznik ter uporabljen 49 krat! Ampak – tudi zato so potrebne take akcije, natečaji, ki so priložnosti, da se s svojimi zapisi znajdemo med drugimi pisateljskimi peresi in se ozremo po literarni pokrajini.
Velika pohvala organizatorjem za idejo in entuziazem, ki so ga vložili pri izpeljavi natečaja. Naj se nadaljuje.
Željko Perović
