Kulturno-gledališko društvo Reciklaža

Iz predgovora urednice Sare Špelec ali o iskanju škrlatnega časa

Nekoč je v neki deželi neko majhno društvo razpisalo natečaj za najboljšo sodobno pravljico. Vse lepo in prav: a kaj neki ima brezskrben pravljični svet opraviti z razosebljenim, shizofrenim časom, v katerem se hranimo s pametnimi telefoni, stradamo zdrave pameti, s stojali za samovšečke lovimo lastno senco in ugibamo, katera izmed naših zemeljsko-virtualnih identitet je prava – se opravičujem – najbolj (samo)všečna? Zdi se, da nas naprej žene le še beg pred lastno identiteto, ki nas utegne iz zasede napasti v najmanj primernem, nič kaj pravljičnem trenutku. A zelo površno in napak bi bilo reči, da današnji »homo selfiji« nimamo ničesar skupnega s pravljičnimi liki. Imamo – pa še kako. In ne česarkoli, temveč prvino, brez katere se pravljica sploh ne more začeti: druži nas manko oziroma pomanjkanje nečesa. Junak se na pot nikoli ne odpravi, ker bi doživel razodetje ali zaradi trenutnega navdiha, temveč gre vedno za odziv na realne okoliščine, pa naj bo to socialna stiska, bolezen, razpisana nagrada in tako naprej. In v resnici tudi nas žene naprej manko nečesa ali praznina, ki jo, kljub zgoraj zapisani kritiki, marsikdo vendarle zapolnjuje z ustvarjanjem, včasih celo z ustvarjanjem presežkov. Potreba po pravljičnem, se pravi po zapolnjevanju praznine, je vseprisotna in brezčasna.

Iz mnenja žirantke dr. Monike Kropej Telban

Na literarni natečaj za najboljšo sodobno pravljico »Ali v deveti deželi še raste škrlatni cvet?« se je odzvalo 37 nadobudnih literatov, od tega pet mladostnikov. Njihovi prispevki so bile tokrat sodobne pravljice po vzoru literarne pravljice Škrlatni cvet Sergeja T. Aksakova, ki je sorodna mednarodno razširjeni ljudski pravljici Lepotica in zver in se uvršča v mednarodni pravljični tip ATU 425C. Pravljica je bila prvič zapisana v francoščini v zbirki pravljic Mme. D’Aulnoy: Le Mouton (1698); šele pozneje – leta 1740 – jo je z naslovom La Belle et la bête objavila Mme. de Villeneuve. Njena današnja popularnost in razširjenost pa je posledica Walt Disneyeve risanke Beauty and the Beast, ki je navdihnila serijo marketinško oglaševanih izdelkov.

Prispele literarne pravljice so pretežno v prozni obliki, le pet jih je napisanih v verzih oz. v vezani obliki. Večinoma so se avtorji držali razpisanih vsebinskih smernic, redke odstopajo do te mere, da ni bilo več mogoče razbrati povezave s pravljico Škrlatni cvet. /…/

Čeprav se večina prispevkov drži razpisane teme, so jo nekateri presadili v drug pravljični svet, npr. v pravljično deželo Kekca, Kosobrina, Pehte in Bedanca ali pa so pritegnili sestavine iz Alice v čudežni deželi; spet druge se selijo v svet palčkov, škratov in čarovnic.

Pravljični junaki niso zgolj ljudje, v nekaterih pravljicah so protagonisti miši, čebele, celo predmeti: vrč, skodelice in drugi kuhinjski predmeti; tudi reke.

V nekaterih pravljicah pa je poudarjena vzgojna nota, s katero so izpostavljene človeške kvalitete, kot so marljivost, dobrota ter izobrazba, ki so vselej nagrajene.

V pripovedih so torej pogosto izpostavljeni pomembni problemi in značilnosti sodobne družbe, ki pa so iz literarnega in stilnega vidika različno obravnavani. Tako so nekatere pravljice prenasičene z dogodki, druge so nekoliko razvlečene. Resda naj bi se ljudske pravljice srečno končale, čeprav to ni nujno, toda med poslanimi literarnimi pravljicami imajo nekatere vendarle preveč »pravljičen« konec. Pozitivno pa preseneča humoristična nota, ki jo je mogoče zaslediti v nekaterih literarnih pravljicah, še posebej v pesmih oz. rimanih ali vezanih pripovedih. Spet druge je treba pohvaliti, ker imajo lep, živahen slog in so stilno prepričljive.

Člani literarne žirije: Peter Rezman, dr. Monika Kropej Telban in Esad Babačić.

1. nagrada: Klavdija Kia Zbičajnik, 2. nagrada: Tim Uršič, 3. nagrada: Jana Kolarič.