Na svetu je toliko različnih, zanimivih in blagoglasnih besed – zakaj potem neprivlačna, prežvečena in ničkolikokrat reciklirana beseda reciklaža? Čisto preprosto: čeprav si velikokrat domišljamo, da so naša spoznanja nekaj čisto posebnega, enkratnega in si preradi pripisujemo izvirnost, gre v resnici zgolj za dialog z nevidnim, a vseprisotnim »sovražnikom«: s preteklostjo oziroma zgodovino. O rečenem priča tudi Čapkov citat (reciklat), v katerem ugotavlja, da je hlepenje po izvirnosti boj z mlini na veter: »/…/ko se enkrat znajdeš na spolzkem terenu zločina, ne veš več, kdaj odnehati; si predstavljate, to isto zgodbo sem ukradel še Gotfriedu Kellerju, Dickensu, D'Annunziu, iz Tisoč in ene noči, Charlesu Louisu Philippu, Hamsunu, Stormu, Hardyju, Andrejevu, Bandinelliju, Roseggerju, Reymontu in še celi vrsti drugih.«

Skratka: tako kot vsaka beseda porodi novo besedo, vsaka misel novo misel, življenje novo življenje, je tudi v umetnosti vsaka stvaritev prikaz nečesa novega, a hkrati že obstoječega, univerzalnega. Izvirnost se ne skriva v idejah, temveč v njihovi preobleki oziroma reciklaži.